Konserviranje in restavriranje oltarjev in prižnice na Vrzdencu

KONSERVIRANJE IN RESTAVRIRANJE OLTARJEV IN PRIŽNICE NA VRZDENCU

Večplastna zgodovina, enotna prezentacija in natančna montaža

Podružnična cerkev sv. Kancijana na Vrzdencu

Konservatorsko-restavratorski poseg na oltarjih in prižnici v podružnični cerkvi sv. Kancijana na Vrzdencu je zajemal celostno obravnavo več ključnih kosov cerkvene opreme, nastalih v razponu od konca 17. do sredine 19. stoletja. Glavni oltar je bil izdelan pred letom 1752, ko je bil pozlačen in poslikan neposredno na mestu postavitve, kar pojasnjuje ponekod zelo debele nanose klejno-kredne podloge, ki so zatekli v globlje dele rezbarije in deloma prekrili sicer izjemno natančne detajle.

Kljub delni preslikavi leta 1859 je glavni oltar ohranil svojo izvirno obliko več kot 260 let. Sekundarna poslikava je prvotne sloje le prekrila in jih s tem celo zaščitila. V 19. stoletju je bila nad osrednjo nišo dodana kartuša z napisom, ki priča o podelitvi privilegija papeža Leona XIII. leta 1878, s čimer je oltar pridobil tudi pomembno liturgično in simbolno vrednost. Stranska oltarja sta bila izdelana in poslikana leta 1858 v delavnici Aleksa Janežiča in njegovega sina Janeza, ki je leto kasneje preslikal tudi glavni oltar. Njuno avtorstvo potrjujejo ohranjeni zapisi na predelah in zavesah oltarjev.

Prižnica predstavlja najstarejši kos oltarne opreme v cerkvi. Glede na barvno kombinacijo črne in kostanjevo rjave z zlato ter slogovne značilnosti sodi v konec 17. stoletja, v obdobje t. i. zlatih oltarjev. Posebej dragocene so tabelne slike evangelistov, ki so bile v preteklosti le delno preslikane, medtem ko je bila arhitektura prižnice predelana. Sledovi na konstrukciji kažejo, da je bila prvotno najverjetneje postavljena v ladji ob severni steni.

Po demontaži so bili vsi elementi zaradi prisotnosti lesnih insektov dezinsekticirani v zaplinjevalni komori. Sledile so raziskave stratigrafije polikromacije in pozlate ter usklajevanje obsega odstranjevanja preslikav v sodelovanju z znanstvenim svetnikom dr. Blažem Resmanom in naročnikom. Odločitev za selektivno odstranjevanje preslikav in lakov je omogočila enotno notranjo podobo cerkve ob hkratnem spoštovanju zgodovinskih plasti.

Poseg je vključeval sanacijo lesenega nosilca, rekonstrukcijo manjkajočih rezbarjenih elementov, obnovo klejno-kredne podloge ter retušo polikromacije in pozlate z reverzibilnimi materiali in 23-karatnim zlatom v lističih. Zaključna faza je bila zahtevna ponovna montaža vseh elementov, pri kateri smo se dosledno ravnali po sledovih izvirne postavitve, s čimer smo odpravili tudi napake preteklih prenov. Za izvedene posege smo dobili stanovsko priznanje Mirka Šubica za leto 2019.

Konservatorsko-restavratorska dela so potekala v letih 2017 in 2018 ter so v celoti dokumentirana v konservatorsko-restavratorskem poročilu.