Zibelka je bila v družini naročnika več kot 100 let. Ob rojstvu vnukinje se je lastnik odločil za temeljit konservatorsko-restavratorski poseg, da bi se v njem lahko zibala tudi nova članica družine. Zaradi želje po uporabnosti je bil temeljni cilj utrditev poškodovanega lesenega nosilca, pa tudi dodelava obroča za zibanje, o obstoju katerega so pričale le sledi na notranjih stranicah.

Ob prevzemu je bila poslikana zibelka v zadovoljivem in stabilnem stanju. Leseni nosilec je bil napaden od lesnega insekta, kar je bilo vidno predvsem na robovih desk, ki so bili povsem objedeni. Leseni spoji so bili polomljeni, zato sta morali biti spodnji deski pritrjeni s kovinskimi žicami, spoji pa pritrjeni s kovinskimi žeblji. Barvna plast je bila v dobrem stanju, a zaradi uporabe tekom let nekoliko odrsana. Posebnost zibelke je poleg čudovite poslikave tudi njena mizarska izdelava, saj je bila prvotno spojena povsem brez kovinskih elementov.