Poslikana lesena zibelka je bila v družini naročnika prisotna več kot sto let in se je prenašala iz generacije v generacijo. Ob rojstvu vnukinje se je lastnik odločil za temeljit konservatorsko-restavratorski poseg, s katerim je želel zagotoviti varno uporabo zibelke ter njeno dolgoročno ohranitev kot dragocenega družinskega spomina. Osrednji cilj posega je bila utrditev poškodovanega lesenega nosilca, hkrati pa rekonstrukcija obroča za zibanje, o katerem so pričevale zgolj sledi na notranjih stranicah zibelke. 

Ob prevzemu je bila zibelka v stabilnem, a poškodovanem stanju. Leseni nosilec je bil napaden z lesnimi insekti, kar se je najbolj izrazito kazalo na robovih desk, ki so bili mestoma povsem objedeni. Zaradi oslabljenih in polomljenih lesenih spojev sta bili spodnji deski sekundarno pritrjeni s kovinskimi žicami, posamezni stiki pa dodatno utrjeni s kovinskimi žeblji. Barvna plast je bila kljub dolgotrajni uporabi razmeroma dobro ohranjena, z vidnimi odrgninami in sledmi rabe, ki so pričale o zgodovini predmeta.